O SKUPINI

Zgodba Vokalne skupine Gloria se je začela natančno 12. februarja 1983 v cerkvi sv. Antona Padovanskega na Viču v Ljubljani, ko se je na pevski vaji ob kitari zbralo nekaj mladink in mladincev iz takratnih veroučnih skupin. Ideja je zorela kar nekaj časa, naš namen pa je bil sprva le glasbeno popestriti mladinsko duhovnost na Viču. Seveda smo prepevali v glavnem pesmi iz takratnih pesmaric, ki pa smo jih že takoj priredili po svoje. Na prvem samostojnem koncertu v domači cerkvi smo uporabili tudi violine, čelo, flavte, klarinet in ritme, večer pa oblikovali z meditacijo in diapozitivi. Doma smo uživali veliko podporo in spodbudo takratnega viškega župnika, p. Zdravka Jakopa.

Potem je sledilo usodno prijateljstvo z Mladinsko glasbeno skupino iz Kopra, ob kateri smo se marsičesa naučili. Predvsem tega, da se duhovnost in iskreno eksplozivno izražanje veselja do življenja ne izključujeta. Hkrati pa smo se prvič vprašali, na kakšen način se bomo v glasbenem izrazu ločili od podobnih skupin. Ugotovili smo, da nima smisla le klasično poustvarjati, saj črnsko duhovno glasbo, zborovska dela in podobno mnogo bolje od nas odpojejo tisti, ki to znajo in jim je v krvi. Kaj pa je nam v krvi? Tako se je začelo avtorsko ustvarjanje. Najprej je nastala pesem »Hej, brat«, takoj za njo pa že »Daj mi roko, brat«, ki jo danes pozna vsa katoliška Slovenija. Z našimi pesmimi se je rodil tudi značilen glorijski zvok – mehko intimno valovanje in prepletanje glasov z osebnim nepatetičnim nagovorom v besedilu. Ob zvoku smo se lotili tudi videza. Nastali so naši prvi kostumi – barvne tunike, kjer se je vsak izražal tudi s svojo barvo.

Petje pri mašah, samostojni koncerti po cerkvah, dobrodelni koncerti z namenom, zabavni in kulturni programi v domovih za ostarele so nas tista leta vodili po vsej Sloveniji. Z mnogimi podobnimi skupinami in posamezniki smo se povezali v takratno Sončno pesem pod vodstvom Cirila Ogorevca, se udeleževali množičnih festivalov, srečanj, koncertov in aktivno sodelovali v skupnih projektih, kot je rock maša »Pesem tisočerih zvonov«.

In po nekaj letih se je prvič zgodilo: slišali smo, da naše pesmi prepevajo v tej ali oni mladinski skupini, v cerkvenih in šolskih zborih, na srečanjih in romanjih. To pomeni, da jih imajo radi. Zelo prijeten in topel občutek… Zato nas prijateljem in staršem ni bilo treba dolgo nagovarjati, naj pesmi tudi posnamemo ter jih tako za večno ohranimo. Z vatikanskim snemalcem Ivanom Rampretom smo nekaj noči prebili v akustični cerkvi v Novi Štifti na Dolenjskem ter posneli dvanajst pesmi ob kitari. Ker pa je bilo na posnetkih tudi precej šuma samega prostora, smo jih odnesli v studio Tivoli k Acu Razborniku, da bi ta šum tehnično omilil. Aco pa nam je predlagal nekaj boljšega: »Postavite se okoli mikrofona v studiu, pa vas bom raje še enkrat posnel; tako bo manj dela.« In na ta način je nastala naša prva kaseta. V studiu Tivoli smo se postavili okoli mikrofona, vsako pesem trikrat zapeli, izbrali verzijo, na kateri smo najmanj »fušali« in v dveh dneh je bila kaseta pripravljena. Snemalec Jurij Toni, ki je bil vajen bolj trde glasbe, si je ob delu odpočil in naše druženje se je razvilo v prijateljstvo.

Pa tudi prijateljstvo med člani Glorie se je kalilo in poglabljalo. Srednješolska in študentska leta so bežala in počasi smo zapluli v pristan ustvarjanja lastnih družin. Nekaj članov je to odpeljalo, druge pripeljalo in tako zadnja leta Glorio sestavlja pet zakonskih parov, od katerih je osem pojočih članov, naše delo pa spremlja naših trinajst otrok. Nastopov je bilo vedno več, pesmi in želja prav tako. Svoji akustični glasbi pa smo od nekdaj želeli dodati prave glasbene aranžmaje. Usodno je bilo tudi srečanje z mladim domžalskim glasbenikom Tomažem Pirnatom, ki je naše pesmi začutil in imel hkrati dovolj znanja ter idej, da jim je dodal pravo glasbeno podlago, s katero so dobile novo težo in polet. V njegovih glasbenih aranžmajih smo v studiu China Town (spet z Jurijem Tonijem) posneli drugo kaseto. Nekateri poslušalci so pogrešali intimno akustično izvedbo, drugi so bili navdušeni nad novim zvokom, ki je bil tudi kakovostno precejšen korak naprej. Oboji pa so imeli ob pojavu Radia Ognjišče veliko možnosti prisluhniti obema izvedbama.

Ravno ta radio je s svojim medijskim prostorom in aktivnostmi precej spodbudil raznovrstnost našega dela. Tako smo večkrat nastopili na množičnih dobrodelnih koncertih (Klic dobrote v Celju, Novo upanje v Kranju), prepevali ob obeh obiskih svetega očeta v Sloveniji (1996 v Postojni in 1999 v Mariboru) ter sodelovali na koncertih ob obletnici Radia Ognjišče v Cankarjevem domu.

Ob tem pa so nas k sodelovanju povabili tudi mnogi priznani glasbeniki. Z Marto Zore smo posneli pesem »Ti si ta luč sveta«, s skupinama Pinoccio in New Swing Quartet smo posneli himno ob papeževem obisku »Tisoč let je že minilo«, z Otom Pestnerjem smo posneli pesem »Bog blagoslovi Slovenijo«, z Brankom Robinšakom, Alenko Godec in Pihalnim orkestrom slovenske policije pa smo krstno izvedli skladbo »Nasloni se name« na koncertu Novo upanje v Kranju.

Z eno nogo pa smo stopili tudi na pop področje. S pevko Regino smo sodelovali večkrat. Moški del Glorie prepeva pri njeni priredbi prekmurske pesmi »Ne ori«. Celotna skupina pa je s petjem in koreografijo sodelovala pri Reginini pesmi »Moje ime«, ki je na finalnem izboru Slovenske popevke na Ljubljanskem gradu leta 2000 dobila prvo nagrado strokovne komisije. Kot najboljši pa je bil nagrajen tudi videospot, v katerem smo prav tako sodelovali

Septembra leta 1998 je Vokalna skupina Gloria pripravila kulturni in zabavni program Festivala Slovencev v New Yorku na povabilo tamkajšnjega slovenskega duhovnika, p. Krizologa Cimermana. V ZDA je odletelo vseh pet parov, z nami pa seveda Tomaž Pirnat. Za festival smo pripravili slovenske narodne pesmi ter svoje lastne skladbe, v zabavnem delu pa smo v roke vzeli kitare, bas kitaro in harmoniko ter ves večer igrali za ples narodno zabavne viže. Newyorški Slovenci so bili navdušeni, mi pa prav tako… New York, pravzaprav Manhattan, smo s p. Krizologom raziskali po dolgem in počez ter med drugim zapeli tudi na vrhu zdaj žal porušenih dvojčkov. Seveda smo morali stopiti tudi na Broadway, kjer smo uživali v tipičnem ameriškem mjuziklu »Miss Saigon«. New York nas je prevzel, še bolj pa nato Pensilvanija, skozi katero smo se popeljali z dvema najetima kombijema. Srečanje z amiši in čudovito pokrajino je na vse nas naredilo izjemen vtis. Washington je bil naš končni cilj. Tam smo se prav tako srečali s Slovenci, imeli tudi skupno slovensko mašo, pa oglede, prijetne večere in gostovanje v slovenski oddaji radia Glas Amerike. Desetdnevna ameriška izkušnja je poleg vseh lepih doživetij okrepila tudi naše občutke pripadnosti domovini pod Alpami in njenemu narodu.

V maju leta 2001 smo osvojili Rim. Tokrat v celotni zasedbi, z otroki, vseh 23. Z osebnimi avtomobili. V okviru serije koncertov »Millenium in musica« smo imeli celovečerni koncert v baziliki sv. Marije, nastopili še v nekaterih drugih cerkvah pri mašah, ostali čas pa posvetili skupnemu odkrivanju Rima in Vatikana….

Tudi doma so se vrstili mnogi samostojni koncerti po vseh koncih Slovenije, pa veliki dobrodelni koncerti, skupni projekti s sorodnimi skupinami in pa festivali. Na prvem Festivalu duhovne ritmične glasbe v Mariboru, leta 2002, smo slavili zmago. Prvo nagrado strokovne komisije smo si pripeli s pesmijo Ritem srca. Tudi z ostalimi festivali tovrstne glasbe smo tako ali drugače povezani in če na njih že ne sodelujemo, jih aktivno spremljamo in spodbujamo ustvarjalnost kolegov iz podobnih skupin. Zelo smo veseli, da se raven duhovne ritmične glasbe v Sloveniji stalno dviguje.

Zadnja leta so naši glasbeni posnetki nastajali v snemalnem studiu Gong, pri prijatelju Mikiju Šarcu, kjer nam je pomagal tonski mojster Aleš Kozina. Skupaj s Tomažem Pirnatom in mnogimi priznanimi gostujočimi glasbeniki smo ustvarili 14 pesmi (13 je avtorskih) in jih marca 2005 izdali na zgoščenki Pesem skupaj nas drži.

Od 11. do 22. marca 2005 smo prepevali pri Slovencih v Kanadi. Nastopili smo v različnih cerkvah v Torontu, v Ottawi in Montrealu, na cvetno nedeljo pa tudi s petim pasijonom sodelovali pri sveti maši v Hamiltonu. Sprejel nas je kardinal, dr. Alojzij Ambrožič, doživeli smo Kanadski slovenski kongres, na svoji ladji nas je gostil častni meščan Toronta, Slovenec John Letnik, navdušil nas je musical Mamma mia, mahali smo s 553-metrskega stolpa CN, pozirali pred Niagarskimi slapovi, se razvajali v Planet Hollywoodu in Hard Rock Cafeju … Najbolj pa nas je veselil iskren odziv kanadskih Slovencev na naše pesmi, ki so se jih (tako so zatrjevali) globoko dotaknile. In ko so se odprla srca, so na dan privrele zgodbe … zgodbe, ki so jih pisala njihova življenja in ki se berejo kot romani… pustolovski, ljubezenski, tragični, komični … slovenski …

Duhovno glasbeni večeri v cerkvi sv. Antona Padovanskega na Viču, posvečen našemu Juretu.

Življenje, njegovi vzponi in padci, zmage in porazi, iskanja, vprašanja in odločitve ter optimistično oziranje v prihodnost so teme naših pesmi in našega vsakdana. Gloria je postala pomemben del našega vsakodnevnega utripa in trenutno si ne predstavljamo življenja brez nje. V njej smo se gradili, v njej rastemo in ustvarjamo, ob nas pa se v njej oblikujejo tudi naši otroci. Za vse je v njej dovolj prostora. Najbolj čarobni in dragoceni pa so še vedno tisti trenutki, ko se ujamemo v en dih, v en občutek – ko skupaj zapojemo.

Igrivost, lepoto, spoštljivost in intimnost teh trenutkov pa z veseljem delimo z vami, našimi poslušalci…